21 Mar

BHAKTIVINODA THAKURA
IN
DVA VZORČNA MODELA DUHOVNE AVTORITETE

1. del

Posvečeno vajšnavski sangi v Polzeli,
ki me je ob prvem obisku obisku 17.02. zelo navdušila.

Mahaprabhu Gaura dasa, v Črnomlju 20. 02. 2024.

1.) Uvod: duhovnik-kralj

Tisti, ki si prizadevajo za gojenje duhovne zavesti, se radi osredotočajo na vlogo duhovnega učitelja kot njihovega rešitelja. V luči tega premišljevanja pa včasih pozabijo na družbeno plat njegovega poslanstva in jo dojemajo kot zgolj zunanjo. Nepolitično dojemanje guruja naj bi jih vodilo proti duhovnemu svetu, družbeno-politični vidik guruja pa jih ‘’ onesnaži’’ oziroma jim ruši preprosto otročjo vero, ki ima nedolžni čar in opoj.

Nekateri takšno versko preproščino zasmehujejo kot opojno poneumljanje. Osebno menim, da je treba uskladiti oba vidika gurujevega poslanstva. Za lažje razumevanje usklajevanja duhovnega in družbenega vidika najprej ločim med kraljevsko in mistično vlogo duhovnega učitelja, nato pa opišem zgodovinsko prelomnico v izmenjavi in dinamizmu teh vlog v naši ožji tradiciji.

V organiziranih religijah duhovni avtoriteti pripisujejo absolutno moč in oblast, s katero se duhovnemu učitelju podeli simbolični ali dejanski položaj kralja. Nepolitični, duhovno zagledani Gospod Jezus Kristus (‘’Moje kraljestvo ni od tega sveta’’) je bil oklican za ‘’kralja vseh kraljev’’, najprej na duhovni ravni. Kasneje spolitiziranemu so gradili megalomanske katedrale, velike kraljevske dvorane. Njegovi škofje, kardinali in papeži pa so igrali vloge fevdalnih državnikov.

Organizirane državne religije, zlite v velike civilizacije, so v zgodovini pogosto trčile med seboj in se ogradile z ‘’intelektualnim berlinskim zidom’’ velikih krovnih teologij ter geostrategiziranih religijskih poimenovanj, kot so danes krščanstvo, judovstvo, islam, hinduizem in budizem. Spoj zemljiške in duhovne avtoritete je zgradil svet, v katerem živimo tudi danes. Ta svet ima svoj jezik in logiko. Treba ga je skrbno razvozlati in ga nasloviti na pravilen način.

V Indiji so vso zemljiško gospodo klicali ‘’veliki kralj’’ (maha-raja), kar bi v zahodnem fevdalnem izrazoslovju označevalo cel spekter zemljiških posestnikov: barone, grofe, vojvode, despote, kralje in cesarje. Tudi indijski duhovni učitelj je upravljal s posestmi in vodil samostane, kar ga je povzdignilo na raven dedne aristokracije (guru-maharaja). Klanjati se je bilo treba tako guruju kot kralju in oba je bilo treba zadovoljiti. Hindujski fevdalizem se v tem ni bistveno razlikoval od zahodnega srednjega veka.

2.) ‘’Veliki kralj’’ v Gaudiya-vajšnavski tradiciji

‘’Guru-maharaja’’ je dandanes simboličen naziv oziroma vloga absolutne avtoritete, ki je bolj na ravni subjektivnega navdiha kot fevdalnega gospodovanja. V naši Gaudiya-vajšnavski tradiciji ima razvoj in pretočnost te vloge zanimivo zgodovino. ‘’Dinamični’’ vajšnavski pridigarji so se tradicionalno naslanjali na hindujski fevdalizem. Ko je brahmana v razpravi porazil kraljevega duhovnika, so mu za nagrado v upravljanje dali nekaj vasi in tako je postal guru-maharaja.

Šrinivasa Acarya (Vana-Višnupura) in Šyamananda Pandita (Gopivallabhapura) sta tako ustanovila svoji teokraciji. Tamkajšnje kralje sta navdušila s čudodelnimi ozdravitvami ali filozofskimi razpravami. Tako sta v določeni občini ali regiji ustanovila svojo ‘’državno religijo’’. ‘’Dedni’’ vajšnavski pridigarji so po drugi strani vlogo duhovnika-kralja podedovali od očeta, kot na primer Narottama dasa Thakura (Kheturi).

Tako dedni kot dinamični oznanjevalci so nato navdušili pobiralce davkov mogulskega cesarja ali bengalskega sultana. Nityananda Prabhu se je naslonil na najbogatejšo obrtniško skupnost takratnega (celega) sveta. Zlatarji in bankirji iz sedmeromestja (Saptagram) so trideset let sponzorirali njegovo sistematično oznanjanje od vasi do vasi vzhodne in zahodne Bengalije ter Assama.

Nityananda Prabhu je bil kraljevskega izgleda. Odet je bil v najboljšo svilo in na devetih delih telesa – čelu, ušesih, nosu, vratu, rokah, zapestjih, prsih, pasu in gležnjih – je nosil zlat nakit. Gospod Caitanya je glede Njegovega sijajnega izgleda pripomnil, da zlato okrasje na devetih delih Nityanandovega telesa predstavlja devet postopkov čistega vdanega služenja. Njegova lepota pa je bila kot diamant na zlatem prstanu.

3.) Poslanstvo sankirtana in duh časa

Duh časa pa se je spreminjal. Vajšnavski acarye severne Indije so ugotovili, da jih zadrtost in zavrtost Vedske kulture omejujeta in da islamski fevdalizem nudi boljše možnosti za širitev gibanja na svetovni in medkulturni ravni. Brata Amar in Santoš sta s sodelovanjem pri islamski politiki, ki je vsem ponujala enake možnosti, saj se je ozirala na odlike in dejavnosti, ne pa na rojstvo, postala Dabir Khas in Sakara Malik.

Veliki reformatorji so bili prilagodljivi. Na primer: za svetovno širitev se je pavlinsko krščanstvo do določene mere prilagodilo Rimskemu cesarstvu, Šrila Rupa Gosvami s filozofijo yukta-vairagye (pravilne nenavezanosti) Mogulskemu cesarstvu, Šrila Bhaktivinoda Thakura pa je uporabljal pridobitve Britanskega imperija… Ni šlo več za zadrti krajevni kult, ampak za duhovnost, namenjeno vsem ljudem vseh narodov in veroizpovedi.

Doktrina yukta-vairagye je božanstvo Krišne oblekla v mogulskega princa, Mu nudila turške slaščice, arabske melodije s francoskim harmonijem, ačarje (duhovne učitelje) pa je posedla na perzijski prestol (vyasasana). Tega oznanjevalskega dinamizma v južni Indiji niso razumeli, saj so zadremali v svojem vedskem inkubatorju ter si domišljali, da imajo privilegijsko prednost do izvajanja bhakti-yoge.

Naši acarye so spoznali, da trk civilizacij ne opredeljuje bhakti-yoge, ki presega prav vsa družbena, hierarhična, verska, kulturna in civilizacijska poimenovanja ter označbe. Bhakti ni odvisna od dogmatičnih formul, družbenih in duhovniških sporazumov ter tradicionalistične zabuhlosti, ki je pravzaprav obrambni mehanizem privilegirane duhovščine. Ko je božanstvo Jagannatha v Puriju vztrajalo, da hoče vsak dan jesti turško slaščico kajja, Mu tega niso mogli prepovedati niti veliki duhovniki.

4.) Šrila Bhaktivinoda Thakura
(Kedaranath Datta)
na največjih prelomnicah

Hegeljanski duh časa je udrihal po celem svetu. Marx (1848) je razpad kastnega sistema na zahodu opisal z retorično melanholijo: ‘’Buržuazija je duhovnike, poete in znanstvenike pretvorila v svoje plačane mezdne delavce. Svete in plemenite občutke stanovskega poslanstva je utopila v ledeno hladni vodi preračunljivosti.’’ Trgovski pirati so še hujše oželi vzhodni svet kolonij. Bengalijo, najbogatejšo deželo sveta, so izropali in ‘’lene hindujce’’ pognali v u ubožne četrti milijonskega mesta Kolkate.

Mlademu Kadarju se je svet fevdalno-idiličnega otroštva zrušil na glavo. Angleži so s sodnimi zvijačami dosegli, da je veleposest njegovega deda po materini strani, ki je zgradil 12 templjev, hranil 1400 družin brahman in skoraj vsak dan v letu prirejal razkošne festivale, bankrotirala. Na koncu so med prebivalci namenoma razsejali bolezen, ki se je razširila v epidemijo in pomorila celotno vas. Opustela je za kar 40 let. Kedaranatha Datta je padel v globoko depresijo. Tudi ded po očetovi strani je na novih angleških sodiščih v Kolkati izgubil vse in se umaknil na manjšo kmetijo. Vse to je mladega Kedarja nagovorilo k poklicu pravnika, mediatorja in sodnika.

Mati je prodala še zadnjo lastnino, zlato verižico, da so sploh lahko najeli dve sobi v velemestu Kolkata, kjer je mladi Kedar študiral. Šolnin drugega letnika si ni več mogel privoščiti. Nekaj časa je delal kot rubežnik, kar je sam opisal kot ‘’delo, nevredno človeka’’, nato pa se postopoma dvignil do sodnega uradnika in ob delu doštudiral pravo. Pri osemindvajsetih je bil že okrajni sodnik in regijski davčni direktor. Čez kako leto je postal celo upravitelj velikega templja v Jagannatha Puriju.

Kedarja je življenje iz vaške idile pahnilo v vlogo modernega intelektualca in uradnika. Temu je nato dodal še vlogo urbanega oznanjevalca Gaudiya-vajšnavizma. Oblečen kot mestni gospod (danes bi rekli Krišna West) je zahajal v debatne klube, kjer so med sabo razpravljali preko časopisnih člankov. V Kolkati je izhajalo preko 90 časopisov. Kedar je že kot srednješolec pisal članke in delal v stričevi tiskarni. Kasneje je odprl še svojo.

5.) Prvi Bhagavata manifesto

Kot okrožni sodnik v Dinajpurju (današnjemu Bangladešu) je Kedarnatha Datta decembra 1868 prvič prebral Šrimad Bhagavatam s komentarji Šridhare Svamija. Kedar je imel takrat 30 let. Bral je noč in dan, ga preučil dvakrat zapored in se spreobrnil v čistega Vajšnavo. Knjigo je že od otroštva iskal po knjižnicah in samostanih, a je ni mogel najti. Vaški brahmane so ljubosumno skrivali svojo edino, na roke prepisano kopijo in jo dajali v vpogled le tistim, ki so bili iz brahmanske kaste, ki ji Šrila Bhaktivinoda Thakura ni pripadal.

Vajšnavizem je v njegovem času skoraj popolnoma zamrl. Postal je verstvo odvisnikov, prostitutk in ljudi slabega značaja, ki so se upirali avtoriteti nič boljše brahmanske kaste. Ta si je prilaščala dedno pravico do vajšnavskih templjev, s tem pa tudi do monopola in raznih koristi. Tako ”elitisti” kot ”populisti” so izvorno čisti Caitanya-vajšnavizem zelo slabo zastopali. Uspešni in izobraženi ljudje s takšnim vajšnavizmom niso želeli imeti nobenega opravka.

V Dinajpurju je bil Kedarnatha Babu (babu je zahodno izobraženi hindujski intelektualec, ki dobro govori angleško) eden od najvplivnejših meščanov. Okrožni sodnik, ki je tam ravno mediiral med dvema skupinama vplivne mestne srenje, ki je želela od Kedar Babuja slišati, kako premostiti nesporazume med tradicijo in modernizmom. Kedar Babu jih je vse presenetil. Spravo je utemeljil na podlagi Šrimad Bhagavatama, zaključnega svetega spisa puranične historiografije, ki prikaže nadčasovna načela kulturne in civilizacijske združitve materialnega in duhovnega življenja.

Nihče še ni slišal, da bi kdo Šrimad Bhagavatam predstavil na tako živ način, v duhu takratnega časa in primerno za srednji sloj intelektualcev. Niso si mislili, da ravno to delo vsebuje univerzalni kozmopolitanski duh, ki lahko naslovi duhovne potrebe celotnega človeštva. Tistega večera januarja 1869 je Šrila Bhaktivinoda Thakura led nesporazuma med tradicijo in modernizmom predrl z besedami: Gospodje!

6.) Uvodni Tekst Knjižice
''Šrimad Bhagavatam, Njegova filozofija,
etika in teologija''

Gospodje! Radi beremo knjigo, ki je še nikoli nismo prebrali. Želimo zbrati vse podatke v njej in ko jih dobimo, nas radovednost mine. Tak način preučevanja prevladuje med velikim številom bralcev, ki se imajo za velike osebnosti ali pa jih imajo za take ljudje njihovega kova. Pravzaprav večina bralcev zgolj zbira dejstva in izjave drugih ljudi. Ampak to ni preučevanje. Učenec mora dejstva brati z namenom, da bi ustvarjal in ne le zaradi znanja samega.

Preučevalci bi morali kot sateliti odsevati vso svetlobo, ki jo prejmejo od avtorjev. Dejstev in misli ne bi smeli zapirati v ječo kot to počnejo sodniki z obsojenci. Misel se neprestano razvija. Piščeva misel mora pri bralcu napredovati tako, da jo popravi ali razvije. Najboljši kritik je, kdor lahko naprej razvije staro misel; tisti, ki jo zgolj blati, pa je sovražnik napredka in posledično Narave. “Začnite znova,” pravi tak kritik, »ker staro graditeljstvo ne odgovarja zdajšnjemu času. Naj bo stari avtor pokopan, ker njegovega časa ni več.«

To so plitke trditve. Napredek je vsekakor zakon narave in tok časa zahteva popravke ter razvoj. Ampak napredek pomeni, da gremo dlje, da se dvignemo višje. Če pa upoštevamo nespametne kritike, se vrnemo tja, kjer smo nekoč že bili in začnemo z novo dirko. In ko bomo pretekli polovico le-te, bo še en kritik takega kova zavpil: “Začnite znova, saj ste na napačni poti!” Na ta način nam nespametni kritiki nikoli ne bodo dovolili, da bi pretekli celotno pot in videli, kaj je na njenem koncu. Zato sta plitki kritik in brezplodni bralec največja sovražnika napredka. Izogibati se jima moramo.

Po drugi strani nam pravi kritik svetuje, naj ohranimo tisto, kar smo že pridobili in svojo dirko prilagodimo od točke, do katere smo prišli v vročici našega napredka. Nikoli nam ne bo svetoval, naj se vrnemo na začetno točko, saj se popolnoma zaveda, da bi to pomenilo brezplodno izgubo našega dragocenega časa in dela. Spremeni le kot našega teka v točki, na kateri se nahajamo. To je tudi značilnost koristnega preučevalca.

Koristen preučevalec prebere starega pisca in doume, kakšen je njegov natančen položaj v napredku misli. Nikoli ne predlaga, (da bi knjigo zažgali, češ, da vsebuje neuporabna stališča. Nobena misel ni neuporabna. Misli so sredstva, s katerimi dosežemo cilje. Bralec, ki neko misel obsoja kot slabo, ne ve, da se tudi slaba pot lahko izboljša in spremeni v dobro. Ena misel je pot, ki vodi k drugi. Tak bralec ugotovi, da bo misel, o kateri razpravljajo danes, jutri sredstvo nadaljnje razprave. Misli bodo brez dvoma še naprej neskončen niz predmetov razprave o napredku človeštva.

Veliki reformatorji vedno trdijo, da niso prišli uničiti starih zakonov, ampak jih izpolniti. Valmiki, Vjasa, Platon, Jezus, Mohamed, Konfucij in Caitanya Mahaprabhu to pravijo bodisi izrecno bodisi s svojim ravnanjem.

Šrimad Bhagavatam je, tako kot vsa verska dela in filozofske predstave ter spisi velikih mož, trpel zaradi nepreudarnega ravnanja nekoristnih bralcev in neumnih kritikov. Prvi so Mu škodovali še bolj kot drugi. Ljudje imenitnih misli so se pri iskanju resnice in filozofije temu delu izogibali, ker so jim predsodki, ki so jim jih s svojim ravnanjem vcepili nekoristni bralci, preprečili, da bi Šrimad Bhagavatam iskreno in pošteno raziskali. (…)”

+1
0
+1
1
+1
0
+1
0
+1
0
+1
0

Blog e-novice

Po prijavi na tem obrazcu obvezno preverite vaš e-mail in potrdite prijavo.

Če v nabiralniku ne opazite našega sporočila, preverite SPAM mapo.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This field is required.

This field is required.