Štiri varne - 2.del
Prabhupadova Varnašrama
V devetem spevu Šrimad-Bhagavatama (9.10.51) Šrila Prabhupada govori o varnašrami : “Izmed štirih Yug [dob], torej Satye, Trete, Dvapare in Kali, je Kali-Yuga najslabša. Ampak če v Kali-Yugi uvedemo varnašrama-dharmo, lahko celo v tej dobi vzpostavimo stanje iz Satya-Yuge. Gibanje Hare Krišna ali gibanje za zavest Krišne si prizadeva za to.”
Ko Šrila Prabhupada trdi, da je poslanstvo gibanja Hare Krišna vzpostaviti varnašramo, s tem gotovo ne misli na spontano varnašramo, saj po njegovih besedah ta obstaja že sedaj. Prav tako ne misli na materijalistično varnašramo, ki temelji na družbenem prestižu. Šrila Prabhupada ima v mislih izvorno varnašramo, družbeno ureditev, ki zagotavlja duhovni napredek vseh ljudi in lahko zadovolji Vsevišnjo Božansko Osebnost, Šri Krišno. Varnašrama, ki jo Šrila Prabhupada uvaja za svoje sledilce, ima določene pomembne značilnosti, ki so posebej namenjene temu, da lahko postane učinkovito orodje za širjenje zavesti Krišne.
Rojstvo ni merilo
Prabhupada najprej poudarja, da naj bi se varne določale po značaju, znanju in delu, ne po rojstvu. Svoje stališče podpira s citati modrecev, kot je Narada Muni. Navaja, da bi morali učitelji in guruji prebivalcem pomagati določiti varno, ki najbolj ustreza njihovi naravi in poskrbeti, da vsakdo dobi ustrezno usposabljanje, ki jo potrebuje glede na svojo varno. Družba varne ne bi smela določati na podlagi rojstva.
Samooskrba
V prejšnjih dobah ni bilo treba izpostavljati samooskrbe. V tej dobi pa je to zelo pomembno, zato je Šrila Prabhupada svojim sledilcem nenehno svetoval: “Vse kar potrebujete, vse potrebščine, boste dobili iz zemlje. Pridelujte svojo hrano, izdelujte svoja oblačila. Družba, ki temelji na preprostem življenju in visokem razmišljanju, spodbuja duhovni napredek.”
Varnašrama izobraževanje
Šrila Prabhupada je v Šrimad-Bhagavatamu (9.10.50) napisal: “Tako kot obstajajo šole in fakultete, ki študente usposabljajo za kemijske inženirje, odvetnike ali specialiste na mnogih drugih področjih znanja, morajo obstajati šole in fakultete, ki študente usposabljajo za brahmane, kšatrije, vajšje, šudre, brahmačarije, grihaste, vanapraste in sanyasije.”
Prabhupada je marca 1974 prvič predstavil svoje zamisli za varnašrama šolo. V tradicionalnih vedskih šolah so vajšje (kmetje) dobili samo znanje iz svetih spisov (poklicno izobraževanje pa so dobili doma). Prabhupadova varnašrama šola pa bi bolj spominjala na neke vrste Univerzo za kmetijstvo. V šoli bi dobili veliko praktičnega usposabljanja, vključno s predmeti kot so zaščita krav in pridelava poljščin. Prav tako bi bili za razliko od tradicionalnih vedskih šol v izobraževanje vključeni tudi šudre. Namesto teoretičnega pouka bi bili njihovi predmeti povezani predvsem z učenjem praktičnih veščin. S takšnim načinom izobraževanja, bi se študentje usposobili na vseh področjih, ki so potrebna za samozadostno delovanje vasi. Takšno šolanje bi zagotovilo temelje za vzpostavitev varnašrame.
Majhno samooskrbno kmetovanje
Ekonomski zgodovinarji pravijo, da je bila še sto let nazaj takšna velikopotezna, na tržišče usmerjena kmetijska proizvodnja kot jo vidimo danes, nepoznana. Vidimo lahko, da sodobna agrarna podjetja posedujejo obsežna posestva ter da uporabljajo pristope, ki temeljijo na intenzivni uporabi kapitala. Pri pridelavi poljščin se močno zanašajo na traktorje, nafto in velike skupine delavcev – migrantov. Financirajo se z visokimi dolžniškimi obveznostmi kot so hipoteke, vladna posojila in tveganja s terminskimi pogodbami na trgih dobrin. V modelu varnašrame, ki ga predstavlja Šrila Prabhupada, pa kmetje ne morejo končati v dolgovih. Predlaga namreč, naj jim lokalna vlada za pridelovanje hrane dodeli manjše parcele. Ker teh parcel ne bi bilo mogoče prodati, bi se kmetje izognili brezposelnosti, ki lahko nastane, če kmetijska zemlja konča v rokah najspretnejšega poslovneža.
Gospodarstvo, ki temelji na kmetijstvu in zaščiti krav
V tradicionalnih vedskih časih ni bilo treba poudarjati samozadostnosti. V današnjem času, ko gospodarstvo poganjata tovarniška proizvodnja in storitvena industrija, pa je Šrila Prabhupada pogosto poudarjal pomen samozadostnega gospodarstva. To gospodarstvo bi temeljilo na kmetijstvu in zaščiti krav. Kot je dejal: “Morali bi živeti tako, kot je živel Krišna.”
V idealni varnašrama skupnosti zaščita krav pomeni, da se zemljo orje z voli in ne s traktorji. Tako ima kmet dejansko vsa sredstva za proizvodnjo. Proizvodnja je usmerjena v domačo porabo in dobrodelno dajanje, prodaja se le presežek. Gospodarski razvoj naj bi bil močno lokaliziran, kratke razdalje bi lahko prevozili z volovsko vprego. To je drugače kot danes, kot moramo zaradi velikih razdalj uporabljati ladje, letala, vlake in tovornjake.
Medsebojno spoštovanje med varnami
Leta 1975 je Šrila Prabhupada v pogovoru z indijskim guvernerjem poudaril, da lahko spodbujanje prezira in sovraštva med družbenimi razredi povzroči veliko nevarnost: “Šudre so postali muslimani, ker so jih prezirali … Rezultat tega je, da se vi in Pakistanci že celo večnost prepirate med seboj.” Prabhupada poudarja, da je v varnašrama sistemu treba spoštovati in ceniti položaj vsakega, saj vsi služijo Gospodu.
Zaščita delavcev
Prabhupadova varnašrama ne dopušča grobega ravnanja z delavci in ne podpira “obljube upa”, da bodo za svoje delo dobili “nagrado” v naslednjem življenju. Vsi razredi naj bi se do svojih delavcev vedli prijazno in pošteno. Za zadovoljevanje družbenih potreb je potrebno trdo delo, vendar pa je Prabhupada obsojal peklenske delovne pogoje in družbeno izkoriščanje sodobne industrije: “Industrijska podjetja zlorabljajo delovno energijo svojih delavcev. Različne proizvodnje ne morejo zagotoviti bistvenih človeških potrebščin, kot so riž, pšenica, žita, mleko, sadje in zelenjava. Proizvodnja strojev in orodij povečujeta nenaravno življenje ljudi. Tak način življenja, ki ga spodbujajo sebični vzgibi posameznikov, na tisoče ljudi pahne v lakoto in nemir. To ne bi smel biti standard civilizacije.” (Srimad-Bhagavatam 1.9.26, komentar)
Zaradi industrijskega razvoja je delavec izpostavljen grozljivim delovnim pogojem; po drugi strani pa mu zaradi vedno boljših strojev grozi brezposelnost in zato tudi revščina. Prabhupada je menil, da je nemir delavskega razreda jasen znak, da so vladni voditelji slabo usposobljeni za svoje delo. Dobra vlada je tista, ki je sposobna ustvariti sistem, v katerem so vsi srečni (sarve sukhino bhavantu). Do delavcev bi morali biti prijazni, saj res veliko storijo. Morali bi jim zagotoviti hrano, prebivališče, vse potrebščine za življenje in zaščito za njihove družine.
Varnašrama kot orodje za pridiganje
Šrila Prabhupada je varnašramo prepoznal kot edino učinkovito sredstvo za širjenje zavesti Krišne po celem svetu.
“Nemogoče je pričakovati, da bodo vsi postali brahmane ali sanjasiji. Ne. To ni mogoče, saj brahmane in sanjasiji obsegajo le majhen delež družbe. Kolikšen delež ljudi na svetu privlačimo? Zelo majhen. Če pa želimo, da bi celotna človeška družba postala popolna in zato svoje delovanje dodatno razširiti, moramo gibanje za zavest Krišne usmerjati po Krišnovih navodilih. Zdaj zbiramo samo nekaj najboljših. To je ena stvar. Toda Caitanya Mahaprabhu je rekel para-upakara. Zakaj bi zbirali samo določen delež ljudi? Naj imajo od tega korist vsi. Toda potem se moramo stvari lotiti sistematično. Zato moramo uvesti varnašrama-dharmo – in to na popoln način. To je mogoče in ljudje bodo postali srečni.” (Mayapur, 14. februar 1977)
Model varnašrame, ki ga predstavlja Šrila Prabhupada, je posebej prilagojen sedanji dobi. Primeren je za vse in osredotočen na doseganje najvišje ravni ljubezni do Boga. Tudi če ne moremo takoj doseči Prabhupadovih idealnih standardov, lahko naredimo korake proti varnašrami. Ko se bodo ljudje soočili z neizogibnimi težavami sedanje dobe, bodo imeli možnost, da se pridružijo samozadostnim varnašrama vasem, osredotočenim na čaščenje Gospoda Krišne.
Se nadaljuje…
ZAKLJUČEK: Živi življenje v skladu s svojo naravo in opravljaj svoje delo v duhu čaščenja Boga!
