Mi ne prenehamo obstajati, ko umre telo!
O evtanaziji, smrti in življenju
V nedeljo smo med drugim na referendumu odločali tudi o uvedbi evtanazije. Občutljiva tema… Veliko je že bilo povedanega, pa bi rad predstavil še svoj pogled. Zaradi blagoslovov mojih duhovnih učiteljev namreč, vem kar nekaj o tem področju.
Ko se pogovarjamo o določeni temi, je zelo pomembno, na kaj se pri tem sklicujemo, od kje torej črpamo znanje. Tako delujemo že vse od rojstva, saj neprestano sprejemamo podatke iz različnih verodostojnih in manj verodostojnih virov ter jih podajamo naprej, pri čemer jih marsikdaj obarvamo še z lastnim tolmačenjem in izkušnjami.
Vprašanje evtanazije posega globoko v srčiko življenja, trpljenja in smrti. Ta področja me zanimajo že od malih nog in verjetno si je na določeni točki življenja marsikdo med vami že postavil taka globoka vprašanja. Ker sem o tem veliko prebiral in raziskoval, si upam reči, da se ni nič niti približalo ravni znanja, ki ga podajajo starodavne Vede (tako imenovano vedsko znanje).
Vede zajemajo čisto vsa področja življenja: od umetnosti, arhitekture, zdravja, psihologije… Če bi kdo rad izvedel kaj več o njih, lahko v spletni brskalnik vpiše ključno besedo »Vede« in že na Wikipediji bo izvedel marsikaj. Duhovne oziroma transcendentalne teme so najmanjši, a najzaupnejši del Ved in podajajo podrobno znanje o tem, kdo v resnici smo in kaj je smisel življenja, predvsem v človeškem telesu. Seveda se lahko marsikomu takoj postavi vprašanje, kaj so to zdaj neke »Vede«, kako lahko vemo, če so verodostojne, ali so »indijske«, na kakšnih znanstvenih osnovah temeljijo… Vede zase pravijo, da so »apaurušeja«, kar pomeni, da jih niso napisali ljudje, ki imajo štiri pomanjkljivosti – delajo napake, varajo, so zaslepljeni in imajo nepopolna čutila.
Poleg tega je zame najboljši pokazatelj verodostojnosti vedskega znanja neprekinjeno nasledstvo velikih duhovnih učiteljev (med katere spadajo na primer Šrila Rupa Goswami, Višvanatha Čakravarti Thakur, Šrila Prabhupada), ki dejansko živijo skladno z njim in ga predajajo drugim. Stvari se mi je vedno zdelo najbolj smiselno soditi po rezultatih. Našteti svetniki poosebljajo Vede in to je največji čudež, ki sem ga do sedaj videl v tem svetu, ki sicer s svojimi popačenimi vrednotami drvi ravno v nasprotno smer. To znanje so sprejele tudi velike zgodovinske osebnosti, na primer Sokrat, ki je zelo dobro razumel, kaj v resnici oživlja materijo.
Šrila Prabhupada
Moj pogled na evtanazijo se bo najbrž marsikomu zdel sporen, a naj pojasnim, na čem temelji. Vedsko znanje namreč marsikdaj popolnoma obrne naše predstave. In če že govorimo o znanju, si poglejmo, kako Vede odgovorijo na preprosto vprašanje: »Kaj je znanje?« Odgovor, ki ga najdemo v smetani vedskega znanja, Bhagavad-giti, se glasi: » Ponižnost, potrpljenje, samoobvladanost, zavedanje, da rojstvo, smrt, starost in bolezen prinašajo trpljenje, zavedanje o pomembnosti samospoznavanja in filozofskega iskanja Absolutne Resnice – to razglašam za znanje, vse drugo pa za nevednost.« (Bhagavad-gita kakršna je 13.12). Zanimivo, mar ne? Zanimivo pa je tudi dejstvo, da najdemo podobne zaključke tudi v drugih verodostojnih svetih spisih in kulturah tega sveta.
Z evtanazijo naj bi prekinili svoje življenje in se tako rešili trpljenja. Vendar pa se moramo pri tem vprašati, kaj življenje sploh je in kaj loči živeče telo od trupla? Vede pravijo, da imamo grobo fizično telo ter subtilno telo, ki ga sestavljajo um, inteligenca in lažni jaz. Najfinejši del pa je duhovna iskra oziroma duša. V Vedah najdemo podatek, da vsa telesa – človeška, živalska, tudi rastlinska – poživlja in prežema zavest, ki ni proizvod materije, možganov. Življenje izvira iz življenja, ne pa iz mrtve materije. V resnici zavest oživlja in poganja materijo. Materija samo po sebi nima življenja in poleti šele, ko pride v stik z duhovno iskro, torej dušo. Odsev prisotnosti duše v telesu pa je zavest.
dehino ’smin yathā dehe
kaumāraṁ yauvanaṁ jarā
tathā dehāntara-prāptir
dhīras tatra na muhyati
Kakor utelešena duša v tem telesu prehaja skozi otroštvo,
mladost, starost, tako v trenutku smrti preide v drugo telo.
Pogumna oseba ni zbegana s takimi spremembami.
- Bhagavad Gita 2.13 -
Znanstvena fantastika? Mogoče, ampak samo spomnimo se na “zunajtelesne izkušnje”…
Zavest se odraža skladno s telesom, ki ga določeno bitje pridobi po zakonu karme, ki presega naš vid in razum. Karma določi tudi, koliko časa bo določeno bitje prebivalo v določenem telesu in v ta naravni zakon ne smemo svojevoljno posegati. Vsi mislimo, da je telo naša last, a v resnici nam ga »posodi« materialna narava. To je precej drzna misel, ki jo marsikdo le stežka prebavi. V materialnem telesu, ki je pravzaprav vozilo, moramo preživeti določen čas in vsaka samovoljna prekinitev je protizakonita. Tega morda še ne razumemo, saj smo ujeti v zelo globoke materialistične poglede na življenje. In tu je ključna prelomnica, ki se dotika tudi smiselnosti evtanazije. Z evtanazijo ali pa z običajnim samomorom uničimo le svoje fizično telo, vendar to iz vidika Ved še zdaleč ne pomeni, da smo prekinili svoj obstoj, saj oseba oziroma zavest še naprej obstaja na drugih, finejših nivojih. Vsi smo slišali že za »duhove«. To so osebe, ki so izgubile svoje fizično telo, vendar pa zaradi zakona karme še ne morejo sprejeti novega. Bivanje brez fizičnega telesa v subtilnem telesu pa je mučno, saj takrat želje in koprnenja ostanejo z nami, nimamo pa orodja, da bi jih izpolnili. Fizično telo je namreč namenjeno prav temu, da lahko skušamo izpolniti svoje želje.
Ko se vsaj malo potrudimo, da bi to razumeli, vidimo, da evtanazija pravzaprav ni usmiljenje in da še dodatno zaplete pot določene osebe. Jasno, da je lahko razglabljati o tem, ko nas nič ne boli. In dejstvo je, da nekatera živa bitja v tem svetu zares trpijo neznosne muke. Zato obstajajo protibolečinski pripravki. Prav tako nikoli ne dobimo preizkušnje, ki ji nismo kos. Žal se vse prevečkrat zgodi, da se živa bitja v svojem telesnem obstoju znajdejo v zelo neprijetnem položaju in ravno zato Vede primerjajo materialno telo (fizično in subtilno) s kletko za dušo. Te kletke se lahko rešimo že pred smrtjo fizičnega telesa, a to je že druga in zelo obsežna tema. Skratka, evtanazija ni rešitev, pač pa poteza nevednosti, ki izvira iz našega zmotnega telesnega dojemanja življenja. Kvazi-svoboda in demokracija pa jo izkoriščata tudi kot propagando za pridobivanje političnih točk.
Upam, da sem s tem zapisom vsaj malo osvetlil to temo, ki je kljub vsemu zavita v tančico skrivnosti. Pravzaprav zares zaživimo, ko z lastnim raziskovanjem in izkušnjami prodiramo globje in globje v iskanje našega pravega jaza in naših nepredstavljivih potencialov. To ni pot zanikanja vsega materialnega in ravnodušnosti, pač pa ravno obratno – pot, polna radosti in sreče, ki izvira iz čisto druge ravni in nas ne pušča praznih ter zamorjenih. In to lahko prav zares izkusimo – tu in zdaj.
Pa srečno!
Napisal: Navadvip Čandra das
Lektoriral: bh. Marcel
