Dogma ali razumevanje?
Šrila Prabhupada je osnoval Hare Krišna gibanje z namenom, da bi znanost o Bogu predstavil tudi ljudem zunaj Indije. Čeprav imamo na Zahodu teološke fakultete in čeprav so prvi znanstveniki prišli iz krogov svečeništva, danes vlada prepričanje, da je religija popolno nasprotje znanosti. Znanosti je praktično prepovedano preučevati stvari, “ki jih ne vidi”. Kaj nam potem Šrila Prabhupada želi povedati z izrazom “znanost o Bogu”? In zakaj zavesti Krišne ni predstavil kot religijo?
Da bi religija bila znanost o Bogu, na prvem mestu ne sme biti dogmatična, temveč racionalna. Prav tako mora biti univerzalna in uporabna kadarkoli in kjerkoli. Kot znanost bi morala biti seveda tudi eksperimentalno dokazljiva.
In Šrila Prabhupada je te kriterije utemeljil v svojih knjigah. Zavest Krišne je predstavil logično, znanstveno in na podlagi filozofije. Vedno je bil pripravljen nedogmatično odgovoriti na vsa vprašanja. Čeprav so religija, znanost in filozofija v zahodnjaški misli s časom postale popolnoma nezdružljive, jih je on v svojih knjigah harmonično združil in to je genijalnost in vrhunec razmišljanja.
Šrila Prabhupada je gibanje za zavest Krišne osnoval v upanju, da bo ohranil čistost znanstvenosti iskanja resnice, iskanja Boga. Hkrati pa se je zavedal nevarnosti, ki jo prinaša sama organizacija zaradi širjenje gibanja. Ljudje imamo namreč težnjo, vzorec, ki se v zgodovini organiziranih religij znova in znova ponavlja: da vodje in tudi navadni pripadniki religijskih organizacij ugrabijo duhovna gibanja in jih izkoristijo za svoje sebične namene.
Verodostojna duhovna gibanja ustanovijo navdihnjeni posamezniki, svetniki, samospoznane duše. Tem se nato pridružijo iskreni iskalci resnice, ker v družbi teh duš izkusijo spremembo srca. Ko prepoznajo znanstvenost procesa spremembe srca, z vso vnemo širijo naprej dobro novico skozi duhovno sporočilo. Ko se gibanje razširi, pa vanj ne prihajajo več samo iskreni iskalci resnice, ker si večina ljudi želi odrešitve, ki je religijski opij za mase. Verski voditelji to instinktivno prepoznajo in začnejo obljubljati takojšnjo odrešitev. Cena, ki jo morajo privrženci plačati zanjo, pa je slepo sledenje raznim pravilom, obredom in dogmam. Ampak cilj takih ljudi je že od samega začetka lažen in tak ostaja še naprej. Odrešitev, ki jim jo ponujajo, je namreč samo lažna obljuba. Na tak način se duhovno gibanje prelevi v religijsko institucijo.
Medtem ko znanstveno iskanje resnice zahteva introspekcijo in vsakemu posamezniku daje odgovornost, da se vsak dan svobodno odloča zase, religija obljublja odrešitev že samo s pridružitvijo in slepim sledenjem. Posameznik tako odgovornost rade volje prepusti drugim – voditeljem ali organizaciji. Oni pa to odgovornost sprejmejo, če se jim sledi brez ugovora, brez dvomov, brez vprašanj. V duhovni znanosti pa je nujno odgovoriti na vsa vprašanja in razčistiti dvome, saj moramo pravilno razumeti duhovno znanost. Če namreč pravilno sledimo duhovni poti/predpisani poti, bomo brez dvoma dosegli želeni rezultat. Ničemur torej ne sledimo na slepo, ampak z globjim zavestnim razumevanjem.
Šrila Prabhupada je zapisal, da je filozofija najvišja, ampak še višje od filozofije je, ko jo resnično uporabimo v življenju. Zavest Krišne bi lahko predstavili tudi kot kulturo, in sicer kulturo Božjega kraljestva. Ta kultura je pomembna, ker je primer popolne družbe. Danes, ko je denar sveta vladar, se še kako zavedamo, kako težko je zaradi pogojene človeške narave osnovati sistem, ki deluje brezhibno. Še drugi vidik tega, da je zavest Krišne kultura, je sam postopek, samo delovanje. V kulturi, ki nam jo je dal Bog, izkušamo znanstvenost procesa zavesti Krišne, saj takrat na svoje delovanje lahko gledamo kot na znanstveni poskus, kjer bo določeno delo vedno prineslo enako posledico oz. rezultat.
Pripravila: Padmasundari devi dasi
Povzeto po predavanju Bhakti Vijnana Swamija
