BHAKTIVINODA THAKURA
IN
DVA VZORČNA MODELA DUHOVNE AVTORITETE
2. del
Posvečeno vajšnavski sangi v Polzeli,
ki me je ob prvem obisku obisku 17.02. zelo navdušila.
Mahaprabhu Gaura dasa, v Črnomlju 20. 02. 2024.
7.) Nov model duhovnega učitelja
S temi besedami je Šrila Bhaktivinoda Thakura prebil led z uvodnim razumevanjem Šrimad Bhagavatama. Kar sledi, je zgodovina. Današnji svetovni vajšnavizem izhaja iz tega prvega koraka. Sto let kasneje je Šrila Prabhupada odplul na zahod z dvema zabojema Šrimad Bhagavatama z namenom, da podeli vsaj te knjige, če že drugega ne. Po stopinjah Šrila Bhaktivinode Thakurja je nato Šrimad Bhagavatam zelo uspešno razširil v vsako mesto in v vsako vas.
Šrila Bhaktivinoda Thakura je v naslednjih štiridesetih letih svojega oznanjanja vzpostavil novo vlogo duhovnega učitelja kot urbanega mistika namesto fevdalnega gospoda (velikega kralja). Oblečen po zahodnjaško in z znanjem o dogodkih iz časopisov je v jeziku Shakespearea, Byrona in Kanta Gaudiya-vajšnavizem oznanjal tistim, ki so se imeli za preveč napredne za ta ”butasti vaški kult” in vse nevšečnosti, ki so jim jih vsiljevale babice, na primer zgodnjo prhanje, risanje tilaka in prisotnost na mangala-aratiju (zgodnje jutranjem verskem obredu).
V zadnji tretjini devetnajstega stoletja je tradicionalni brahmanizem doživel krizo. Pismenost se je potrojila iz 2% na 6% in urbani hindujci so brali svete knjige, ki so jih dobili iz tiskarne. Niso več bili nepismeni vaščani, ki so poslušali vaškega brahmano, kako bere iz skrbno varovane, na roke prepisane knjige, ki se je kot ne-brahmane niso smeli dotikati. Brahmana jim je grozil, da bodo šli v pekel, če mu ne povečajo guru-dakšine (denarnega prispevka za učitelja), in ker je bil guru-maharaja (del fevdalnega sistema) niso imeli druge izbire kot da ga ubogajo.
V 1000 letih, od Šankare do Bhaktivinode, so v Bengaliji na roke prepisali okrog 100,000 izvodov svetih spisov. V času Šrila Bhaktivinode Thakurja pa so jih v tiskarnah natisnili 8,000,000. To pomeni, da so jih v 30 letih natisnili 80x več kot so jih prej prepisali v 1000 letih. Ta porast in dejstvo, da so meščani imeli svoj tiskani izvod svete knjige, ki so ga lahko brali po lastni želji brez prisile in žuganja, sta spodkopala sveto vlogo tradicionalnega guru-maharaja. In Šrila Bhaktivinoda Thakura je ob ravno pravem trenutku zajadral na vetru tega novega časa.
Šrila Bhaktivinoda Thakura je na največji zgodovinski prelomnici med tradicijo in modernizmom vzpostavil nov model duhovnega učitelja. To je naredil ravno takrat, ko se je model tradicionalnega guru-maharaja urbanim intelektualcem zazdel zatohel in odbojen. Šrila Bhaktivinoda Thakura pa svoje avtoritete ni vzpostavljal tako, da bi tistim, ki se mu niso klanjali in mu laskali, grozil s peklom. Ni se delal bolj vedskega in obredno čistejšega od drugih, ni se postavljal s čudeži niti žongliral s sanskrtsko slovnico.
Kot ‘’urbani mistik’’ je prepričeval intelektualce svojega kova na povsem nov način. Namesto sektaške zadrtosti v svet teoloških abstrakcij je pokazal svetovljansko razgledanost; namesto zatrjevanja, da vedska kultura brahmane postavlja nad ne-brahmane je razlagal egalitarianistični liberalni humanizem; namesto samovšečne statične obredne privilegiranosti pa je učil dinamično progresivnost.
8.) Dvojni model duhovne avtoritete Šrila Bhaktivinode Thakurja
Šrila Bhaktivinoda Thakura z reformo duhovne avtoritete ni zavrgel srednjeveškega modela. Vzporedno je začel uporabljati obe vlogi kot je to idejno razložil v zgoraj citiranem uvodnem delu svojega ”prvega Bhagavata manifesta”. Kjer je bilo tradicionalno potrebno, se je še naprej protokolarno postavil v vlogo velikega kralja, drugje pa se je prestavil v vlogo urbanega mistika. Na več vzporednih načinov je naslovil tako tradicionaliste kot moderniste. Razvil je jezike in načine za večplastni pridigarski projekt, s katerim je nagovoril ves svet.
Za množico je organiziral prireditve pod festivalskimi šotori, ki se jih je udeležilo na tisoče ljudi. S svojo potujočo skupino je po vaseh ustanovil 300 nama-hatta skupin (vaške oznanjevalske celice) in v vlogi guru-maharaja posvetil 15,000 učencev. Za preproste vaške ljudi je napisal tudi sedem pesniških zbirk, v katerih je globoko filozofijo upesnil in jo tako približal vsakemu. To je že prej naredil Narottama Dasa Thakura, ampak za njim so prišli Sufiji in bhakte zavedli s poezijo Rumija in Hafiza. Šrila Bhaktivinoda Thakura je zato preuredil opus himnologije, da ljudi preusmeri nazaj v čisti Vajšnavizem. Njegove himne kot so Gaura-arati pojemo tudi danes.
Pisal je tudi v vedantističnem jeziku filozofskih razprav, kjer je treba poznati hermenevtiko vsake sanskrtske besede, ki je odvisna od konteksta in prejšnjih komentarjev. Za angleško občinstvo je uporabljal shakesperianske in viktorijanske besedne sofizme in slovnične okraske ter postal guru zahodno izobraženih hindujskih intelektualcev, ki niso sprejemali vlogo guru-maharaja in tradicionalističnega jezika, videza in vloge. Tradicionalni brahmane tistega časa so namreč zavračali tiskarski stroj, železniški prevoz, angleščino pa so imeli za veleizdajo proti vedski kulturi.
Svoj večplastni model duhovne avtoritete je nato prenesel na svojega izbranega sina in duhovnega naslednika, Šrila Bhaktisiddhanto Sarasvati Thakurja, ki je z Bhaktivinodovim reformiranim vajšnavizmom navdušil našega Šrila Prabhupado. Ta prenos je povzročil določeno protislovje in nerazumevanje, saj nekateri menijo, da je bil Šrila Bhaktivinoda Thakura svobodomiseln, njegov izbrani sin in učenec, Šrila Bhaktisiddhanta Sarasvati Thakura, pa je vlogo guruja povedel nazaj v tradicionalni model. Ta navidezna nasprotja moramo razrešiti.
9.) Navidezne razlike s Šrila Bhaktisiddhanto Sarasvati Thakurjem
Šrila Bhaktivinoda Thakura je svojega izbranega sina vzgojil obojestransko: zelo tradicionalno in hkrati zelo svobodnjaško, progresivno in dinamično. Popolnoma mu je predal svoja spoznanja, dasiravno sta si bila kot oddvojeni družinski človek in oddvojeni zapriseženec celibatu različna. Kljub drugačnemu načinu nenavezanosti na ta svet pa sta bila oba popolnoma osredotočena na skupno poslanstvo, ki ju je združilo v več kot tridesetih letih tesnega sodelovanja. Šrila Bhaktisiddhanta Sarasvati Thakura je bil očetov najožji sodelavec, pomočnik, učenec in misijonarski vajenec. Oče ga je celo naučil, kako se razstavi in popravi tiskarski stroj in ostale veščine tiskarskega mojstra.
Šrila Bhaktisiddhanta Sarasvati Thakura je brez dvoma nadaljeval z dvojnim modelom guruja: tradicionalnim in modernističnim. Od očeta je podedoval tudi sedem kmetij v Chutimangalpurju v Odishi. Kot guru-maharaja, torej zemljiški gospod, je svoje brahmačarije (študenti v celibatu) tja pošiljal pobirat dajatve. Ko pa je sam odšel tja, ni spal v očetovi hiši, ampak na verandi Durga-mandape. Dejal je, da tako ravna, ker kot sannyasi (v redu odpovedi) ne sme vstopiti v očetovo hišo, saj je bil ta družinski človek in posestnik. To je veljalo tudi za družinsko hišo v Surabhi-kunju. Je pa Šrila Sarasvati Thakura nekaj časa stanoval v bližnji hiši v Svananda-sukhada Kunji, kamor se je Šrila Bhaktivinoda Thakura umaknil v vanaprastha življenje (eden od redov odpovedi).
Sannjasiji naj bi se umaknili iz zemljiškega in ustanovnega gospodovanja v prečiščeno vlogo pridigarja. Tudi samostansko upraviteljstvo, plačevanje položnic in delovanje v dobro določene skupine resno načne čisti duh sannyase. Šrila Bhaktisiddhanto Sarasvati Thakurja včasih omejujejo zgolj na samostanskega vodjo in v taki zoženi predstavi narobe razumejo njegovo širšo vlogo. Sarasvati Thakura se je umaknil od neposrednega upravljanja – zanj so ga opravljali nekateri učenci.
Šrila Bhaktivinoda Thakura je zapisal, da je najbolj ogabna napaka v duhovnosti, ko se menihi v razkošnih samostanih začnejo obnašati in razmišljati kot družinski ljudje in imajo samostan za svojo lastnino ter tako duhovno zavest vseh stanovalcev omadežujejo s političnim spletkarjenjem. Šrila Bhaktivinoda Thakurju se je tako dvolično obnašanje menihov gnusilo, zaradi česar ni odpiral ašramov (samostanov).
Kljub temu pa je svojemu izbranemu sinu naročil, naj obnovi vajšnavsko skupnost po načelih varnašrame (vedske družbene ureditve), katere del sta tudi brahmačari in sannyasi ašrama, predstavniki katerih se ves čas posvečajo pridiganju. Tako oznajevalsko ”vojašnico” je videl kot priložnost za širjenje gibanja, ni pa to bil edini način, temveč le tretjina njegovega poslanstva. Nekateri zmotno mislijo, da je zagovarjal le ”militantni monasticizem”. Ne vidijo pa, da je obenem neodvisno od samostanskega režima podajal napotke posvečenim grihastam (družinskim ljudem). Poleg tega je naslavljal tudi širšo množico ljudi.
10.) Zaključek: Šrila Prabhupada in modeli duhovne avtoritete danes
Tudi Šrila Prabhupado nekateri narobe razumejo in ga zožijo na odpiralca templjev, vzpostavljevalca čaščenja Božanstev, pisca in založnika knjig ter ”zakonodajalca” religijskih norm, predpisov, zapovedi in prepovedi. Nekateri ga imajo za administratorja in ne filozofa, saj ga želijo videti skozi prizmo lastne sle po nadzoru in svojih privilegirano kariernih interesih na račun drugih.
Takšen ‘’delno posneti’’ Šrila Prabhupada pa ne odgovarja vsem. Nekateri si ga želijo spoznati malo širše in prav je tako. Dobra novica je, da je tudi Šrila Prabhupada poudarjal, da sega izven ustaljenih okvirjev, v katere so ga tlačili nekateri dobičkarski učenci. Šrila Prabhupada je bil progresiven, liberalen, pripravljen se je bil učiti in nadgrajevati svoje misijonarske eksperimente. Svojih naukov in navodil ni zabetoniral v statične dogme in razumel je dinamično vlogo duhovne avtoritete.
Nekateri se bojijo te resnice kot zlodej križa. Izločajo vsa predavanja, pisma in pogovore, ki pričajo o temu in si z omejevanjem na knjige lastijo izključno zastopništvo njegovega izročila in dediščine. Duhovno avtoriteto spreminjajo v vseživljenski privilegij izbrane elite, v status, ki so si ga pridobili v davnih sedemdesetih, ko so se prikomolčkali v ožje spremstvo Šrila Prabhupade.
Razumevanje razgibanosti duhovne vloge njegovih duhovnih naslednikov ni nekaj, kar se lahko naučimo na pamet, da bi si pridobili priporočilo za drugo posvetitev. Tega razumevanja nam ne more zagotoviti niti diploma Bhaktivaibhava tečaja. To je podobno kot pri Svetemu Imenu, ki tudi ni v naši lasti. Lahko sestopi v črke, zloge in besede, ki jih izgovarjamo, kot Vrhovna Oseba pa ni podložno nobenemu predpisanemu postopku. Razodene se tistemu, ki ga izbere. In pri tem ni podrejeno ustaljenim pravilom. Izbira po priporočilu acariy, ki jih moramo zadovoljiti, ne pa izkoriščati za svoj namen. Takrat začnemo razumevati, kako deluje duhovna avtoriteta.
