... prihaja iz najglobjih nivojev zavesti
Prava identiteta ātme (duše) je, da je del Božje mejne energije,
taṭasthā-śakti, kot Kṛišṇa razglasi v Bhagavad-gīti, 15.7:
mamaivāmśo jīva-loke
jīva-bhūtaḥ sanātanaḥ
“Večno živo bitje je sestavni del samo Mene.”
Ker pa smo pod vplivom večne nevednosti o lastni resnični identiteti,
se namesto tega identificiramo kot sestavni del kompozita um-telo,
kot je Kṛišṇa nadalje izjavil v istem verzu:
manaḥ-ṣaṣṭhānīndriyāṇi
prakṛti-sthāni karṣati
»Zapleten je z umom in petimi kognitivnimi čuti, ki so zakoreninjeni v prakṛiti, materialni naravi.«
V resnici ātmā ne more imeti pravega odnosa s kompozitom um-telo, ki ga manifestira prakṛiti.
īśād apetasya viparyayo ‘smṛtiḥ
(SB, 11.2.37): Ātmā, če pozabi na svoj izvor, je zmedena.
Čista ātmā ima občutek »jaza« kot subjekt brez objekta/predikata. Da bi manifestiral svoj inherentni občutek “jaza”, mora najti predikat. Tisti, ki nimajo znanja o Bhagavānu, najdejo ta predikat v prakṛiti, ki razvije ahaṅkara, samo zato, da zadovoljijo to potrebo. Identifikacija subjekta “jaz” s tem predikatom mu daje očitno specifičnost, imenovano asmitā.
Identitetni kompleks ahaṅkara išče nadaljnjo specifičnost in globljo integracijo s celotno prakṛiti. Brez tega doživljamo globoko osamljenost s spremljajočimi občutki strahu, ranljivosti in ničvrednosti.
Da bi se spopadel s tem, se ahaṅkara identificira s širšimi produkti prakṛiti, kot so družine, ekipe in narodi. To daje občutek ponosa, abhimāna. Ta ponos ni negativen. Daje samospoštovanje in lastno vrednost. Negativen je le, če postane nenormalen ali pretiran.
Samo jaz je zgolj subjekt, »jaz«. Z asmito si ahaṅkara pridobi vez s specifičnostjo: Jaz sem nekaj. Z abhimāna ahaṅkara končno pridobi specifičnost predikata: Jaz sem to.
Abhimāna je običajno opredeljen s posebnostmi, kot so:
spol (Sem ženska.),
starost (Star sem 30 let.),
lokacija (Jaz sem Indijanec),
kakovost (Sem visok.),
čustvo (Sem miren.),
dejavnost (Sem medicinska sestra.),
imetje (Sem bogat.),
subtilne lastnosti (Poznam veliko jezikov.),
odnosi (Jaz sem Jožetova žena.),
družbeni status (Sem učenjak.),
verski status (Sem kristjan.).
Na te različne načine se inherentni občutek »jaza« atme poskuša povezati z nekaterimi specifičnimi izdelki, lastnostmi ali dejanji v prakriti. Vendar je nemogoče resnično formirati takšne odnose. Kot pravi Bṛhad Āranyaka Upaniṣad (4.3.12), ātmā ne more biti dotaknjena ali se zares dotakniti teh stvari (asaṅgo hi ayam purusaḥ).
Tudi če bi bilo mogoče, da bi se ātma resnično povezala s prakṛiti, to ne bi bila trajna povezava, ker prakṛiti nenehno niha. Tako vse, s čimer se lahko poistoveti ātmā, kmalu izgine ali se spremeni, kar povzroči frustracijo. Nadalje v resnici ni mogoče, da bi bil zavestni jaz zares srečen v stiku z nezavednimi stvarmi. Nezavedni predmeti ne vsebujejo sreče sami po sebi.
Torej, čeprav ātmā doživlja občutek izpolnjenosti, ko se manifestira s specifičnostjo, ta specifičnost izhaja iz predmetov, ki so njeni naravi tuji in so zato netrajni in nezadovoljivi. To povrne ātmo nazaj v neizpolnjeno stanje, z občutkom osamljenega »jaz-a«, ki se ne more zadovoljivo manifestirati v odnosu do sveta.
Proti osamljenosti se običajno borimo tako, da jo poskušamo ignorirati. Dokler je um zaposlen, ne bomo imeli časa opaziti, kako osamljeni smo. Ko pa je zatišje in nismo zaposleni, se v nas prikradejo občutki praznine in osamljenosti.
Ker nismo seznanjeni z duhovnim znanjem, nikoli ne posumimo, da je celotna zamisel o ugotavljanju naše identitete glede na prakriti napačna. Namesto tega samo sumimo, da so krive posebnosti našega abhimāna. Zato krivimo starše, prijatelje, zakonca itd. za naše pomanjkanje občutka zadovoljstva.
Zanašamo se na medosebne odnose, da bi se borili proti svoji inherentni osamljenosti, saj so takšni odnosi najbližje duhovni združitvi, kar lahko najdemo. Ker pa narava prakṛiti niha, vedno izgubimo stik s svojimi najdražjimi ali pa se v odnosih pojavijo pomanjkljivosti in se pokvarijo.
Od vseh medosebnih odnosov največ upanja polagamo na spolne odnose, ki dajejo občutek enosti med zavestnimi bitji bolj kot kar koli drugega, kar poznamo. Toda spet, kot vse stvari v prakriti, je ta enost in njena izpolnitev ali minljiva ali povzroča razočaranje.
Pravzaprav je nemogoče, da bi lahko kdorkoli drugemu prinesel resnično in trajno izpolnitev. Razlog je v tem, da sta oba partnerja osamljena. Dva berača ne postaneta bogata z združitvijo svojih virov. Podobno dve neizpolnjeni osebi ne moreta postati popolni, če sta skupaj. Tako se tudi najbližji romantični pari pogosto počutijo osamljene in neizpolnjene. Da bi se izognili medsebojnemu razhodu, se od trdovratne osamljenosti zamotijo z obiski barov, plaž, kina, koncertov ipd.
Osamljenosti ni mogoče preprečiti, dokler ātmā ne prepozna svoje napake v poskusu manifestiranja v odnosu do prakriti. Če pridobi informacije o Kṛišṇi, lahko končno doseže resnično izpolnjujočo manifestacijo »jaza« v odnosu do Njega. Alternativa ne obstaja. Zato Kṛišṇa v svojem zadnjem navodilu Arjuni priporoča, da smo z Njim združeni v ljubezni:
sarva-guhyatamam bhūyaḥ śṛṇu me paramam vacaḥ
iṣṭo ‘si me dṛḍham iti tato vakṣyāmi te hitamman-manā bhava mad-bhakto mad-yājī mām namaskuru
mām evaiṣyasi satyam te pratijāne priyo ‘si me
V resnici je ātmā vedno povezana s Paramātmo. Kot pravi Kṛišṇa: “Nahajam se v srcih vseh živih bitij.” (Gīta 15.15). Osamljenost je torej iluzija, rojena iz večnega nezavedanja Kṛišṇe.
