Athato brahma jijnasa -
Zdaj je čas, da se sprašujemo po Absolutni Resnici – Bogu.
S tem aforizmom se začnejo vedski spisi, ker želijo človeku povedati, da je njegova oblika življenja posebna v tem, da jo mora izkoristiti za pridobivanje znanja in duhovni napredek.
Vede opisujejo šest stopenj zavesti. Cilj človeške oblike je seveda šesta stopnja. Prva stopnja je, ko se živo bitje zaveda le sebe in svojih potreb. Na tej stopnji so živali in tudi otroci, ko se rodijo. Zanima jih samo, kar je koristno za njihova čutila. Potem se človek razvija naprej in se začne zavedati drugih živih bitij in z njimi združevati v skupno korist. Na četrti stopnji izve za Boga in kakšno korist ima od Njega. Ko začne delovati v zavedanju, da ni telo, temveč večna duša, je že na peti stopnji zavesti. Šesta stopnja pa je brezpogojna ljubezen med dušo in Bogom, njun večni odnos.
To je pot, ki so jo Vede začrtale človeku in lahko traja tudi več življenj. Zato je dobro, da čim prej začnemo. Višja ko je stopnja naše zavesti, več dobrobiti bomo tudi sami imeli.
Ampak ko se otrok rodi, seveda ne ve, kaj se od njega pričakuje. Instinktivno poskuša imeti interakcijo s stvarmi in živimi bitji. Uči se preko akcije in reakcije ter interakcije. Uči se od okolice. Starši tukaj igramo pomembno vlogo, da otroku omogočimo duhovno rast. Prvi korak je korak s prve na drugo stopnjo. Se dogaja, da človek v vsem svojem življenju še tega koraka ne naredi in ostane egoist in sebičnež celo življenje.
Vede so v treh besedah veliko povedale.
Čas je, da se sprašujemo, čas je, da se pogovarjamo.
Otroci s svojimi poskusi iščejo interakcijo, naš odziv. Marsikateri starš se pritožuje, da otroci nagajajo. Vemo, da iščejo našo pozornost. To je odlična priložnost za pogovor. Ta pogovor lahko izkoristimo, da njihovo zavest peljemo s stopnje zavesti , da se ves svet vrti okrog njih, na naslednjo stopnjo, kjer se začnejo zavedati, kako njihovo delovanje in obnašanje vpliva na okolico.
Danes se veliko govori o tem, da ne smemo biti nasilni do otrok. Premalo pa je poudarka, da otrokom ne smemo dovoliti, da so nasilni do drugih. To je škodljivo tako za druge kot tudi za njih same, ker ne razvijejo sočutja (kar pelje v psihopatologijo), s takšnim obnašanjem pa se bodo izolirali od drugih ljudi, ker niso socializirani.
Noben starš si ne želi nasilnega otroka. Ponavadi starš na kaj takega reagira z jezo, kar se ni izkazalo za učinkovito. Pa tudi otroci nas posnemajo. Če rečemo otroku Hvala, Prosim, Oprosti, Dobro jutro, bo otrok to hitro usvojil. Če vidi, da se na vse odzovemo z jezo, bo tudi to usvojil.
Boljše je, da si vzamemo čas za pogovor z otrokom. Ta premor tudi nam pomaga, da ohranimo mirno kri, če se je zgodilo kaj res vznemirjujočega. Ko so otroci manjši, pogovor lahko prilagodimo njihovemu razumevanju. Če nas je otrok udaril, mu pokažemo svojo bolečino in zastokamo, tudi če nas ne boli. Opazujemo ga, če bomo videli na njegovem obrazu obžalovanje. Dobro je, da razvija sočutje. Če je otrok starejši, mu lahko povemo veliko več. Razložimo mu, kako njegovo obnašanje vpliva na naše počutje in kakšen je najin odnos. Mi smo mu starš. On je odvisen od nas, ker skrbimo za njega. Služimo mu, vendar mora tudi on skrbeti za nas, če želi, da se naš odnos nadaljuje.
Skrb za otroka ni samo poskrbeti, da otrok ni lačen, da je oblečen in ima streho nad glavo. Ko postanemo starši, dobimo odgovornost, da to živo bitje razvijemo v človeško bitje, da ga razvijemo družbeno, intelektualno, moralno in predvsem duhovno.
Padmasundari devi dasi
