Kakšen je pomen sežiganja trupel v Puranah?
Garuda Purana odgovarja na to vprašanje. Jiva (duša) izstopi iz telesa ob času smrti in enajst dni ostane kot pretha, nato pa nadaljuje pot do prebivališča Yame za svojo končno sodbo. Pretha je v bistvu duh, duša brez grobega fizičnega telesa. Kot ljudje tudi duhovi doživljajo vse vrste čustev, kot so jeza, poželenje in lakota, vendar nimajo fizičnega telesa ali posode, ki bi nasitila ta čustva ali jih izpustila. V teh enajstih dneh naj bi bila duša izjemno navezana na svoje prejšnje telo in družino.
Zanimivo je, da so ljudje v Sloveniji še pred nekaj desetletji pokrivali vsa ogledala v hiši preminulega. To je trajalo po navadi nekaj dni. Logika za tem je bila, da se slučajno preminuli zaradi navezanosti na dom in družino, ne bi pojavil pred ogledalom in ker ni več v grobem telesu, tam svojega odseva ne bi več videl in bi ga to dodatno vznemirilo.
Zlasti v prvih treh dneh je duša v stanju zmedenosti in ne razume svojega obstoja zunaj telesa, ki leži nedejavno in brez življenja.
Zaradi fizične navezanosti na telo pravijo, da se duša nenehno poskuša vrniti vanj. To je razlog, zakaj hindujci vztrajajo pri sežiganju teles mrtvih v roku treh dni.
Ogenj v hinduizmu velja za svetega. Pogori vse, dokler ne ostane nič več . Po drugi strani pa je pokop zelo počasen proces raztapljanja petih elementov v telesu nazaj v pet elementov vesolja. Z upepelitvijo telesa so fizični ostanki telesa v celoti izbrisani z obličja Zemlje, tako da lahko duša v svoji obliki duha po enajstih dneh nadaljuje svojo pot naprej. S tem se tudi zmanjša možnost, da bi kot duh ostali na fizični ravni za daljše časovno obdobje.
Garuda Purana omenja, da duše, ki izkusijo nenaravne smrti ob nepravem času (zaradi nesreč, samomorov itd.), in telesa, ki niso upepeljena v skladu z obredi, dolgo ostanejo kot duhovi.
To je zato, ker se fizično telo šteje za posodo duše in dokler ostane na Zemlji, bistvo in življenjska energija posameznika še vedno ostajata. To je tudi razlog, zakaj v hinduizmu telesa velikih jogijev, svetnikov in modrecev niso nikoli sežgana, ampak pokopana in nanj namestijo Murti ali kip te velike duše oz. postanejo kraj čaščenja. Telo modreca ali svetnika je bilo posoda božanskega duha in s pokopom pustimo božanski energiji ali bistvu fizičnega obstoja jogija pozitivno vplivati na ljudi okrog. Takšno svetišče se potem imenuje Samadhi.
Samadhi Šrila Prabhupada v Vrindavanu – Indija
Uredil: Tat Purusha das
